Se zgodi, da pridemo do točke, ko ne vidimo več izhoda in se jezimo in jezimo, pridemo pa tako na koncu nikamor. Tako je bilo z menoj, bila sem na točki, ko sem se počutila, da ničesar ne zmorem, da mi nič ne more uspeti in prav depresivno sem se počutila. Ko sem prišla do te točke, sem se sama pri sebi začela zavedati, da je nekaj res narobe z menoj in da morem hitro narediti spremembo, da ne bom prišla do točke, ko bo že res prepozno. Začela sem delati na sebi.
Brati sem začela knjige, zato da sem se tudi malce zamotila s čim drugim, pač branjem, odločila sem se, da bom začela telovaditi, ampak ker sem lenuh, sem si rekla, da si bom vzela osebnega trenerja in za to je bil idealen Matevž Krajnc, za telovadbo sem se pa odločila zato, ker ko telovadiš pozabiš na vse kar te muči, vsaj za tisto urco, dve na dan, jezo daš iz sebe in res meni pač pomaga.
Začeti se moraš naučiti poslušati sebe, kaj tvoje telo in ti sam potrebuješ, ko se začneš poslušati boš vedno vedel, kaj je prav zate, in jaz sem ugotovila, da mi pomaga telovadba, branje, glasba, to so moji trije atributi. In pač ni to vse, da delaš na sebi, so še druge stvari, da bom sebe spravila iz cone neudobja, žalosti in neke mini depresije. Sem na zelo dobri poti in vem da mi bo uspelo, ker imam željo, da mi bo in sploh, ker vidim, da ko sem se veliko bolj zaposlila s stvarmi, ki me osrečujejo in me navdihujejo, da nisem več toliko nesrečna. Vendar vsaka stvar terja svoj čas. Počasi se daleč pride!