Spomnim se, ko sem še hodila v osnovno šolo, ti časi, kako je to daleč za menoj. Tam se spomnim, da mi je bila najljubša učiteljica za likovno vzgojo in verjetno sem ravno zaradi nje tako vzljubila slike in barve, vse kar sodi v to stroko. Spomnim se, da so bile slike na platnu njena top izbira kar se tiče slik.
Vedno smo jo poslušali govoriti o tem in tudi meni je to že vse prišlo v uho, zato pa sem se verjetno tudi usmerila v ta poklic, kot umetnica. Nekega tako predanega učitelja kot je bila ona res nisem videla, videlo se je da je to delala s srcem in ravno zaradi nekoga takšnega, ki dela nekaj s srcem, dobijo drugi ljudje željo, da bi tudi sami želeli to početi v prihodnosti, kot se je to zgodilo pri meni. Res, ta njena pozitivna vnema me je izredno pritegnila in sedaj sem tudi v tej stroki.
Če bi jo sedaj kdaj videla v živo bi se ji stoodstotno zahvalila za vso njeno znanje, ki mi ga je takrat dala in tudi, da mi oziroma nam je znala pokazati svojo vročo vnemo ob tem njenem poklicu, da se je videlo kako obožuje to kar dela, vendar žal nisem imela še te priložnosti, da bi jo še kdaj videla. In res, ko se odločajo otroci za poklic sedaj, je veliko odvisno od učiteljev, če jih bodo znali usmeriti na pravo pot. Ampak kaj, ko danes že lahko res na roke prešteješ učitelja, ki dela z velikim veseljem.
In če bi bilo tako bi mnogo mnogo več ljudi svoj poklic delalo z velikim veseljem in ne s težavo. Ampak nikoli ni prepozno, da bi delal to kar sam hočeš. Tudi če si star že trideset let je čas za spremembe. Potrebno se je samo potruditi in začeti delati to kar HOČEMO! Bodite vztrajni!