Veste kaj si jaz želim biti, da bi lahko počela še? Jaz namreč ful stvari obožujem in me veseli, da bi mogla imeti eno dvojnico, da bi lahko vse naredila. No, vedno mi je bilo všeč, ko v knjižnicah ob določenih dnevih berejo pravljice za otroke. Saj sama sem en majhen otrok in sama imam rada knjige, kaj rada, obožujem jih! Zelo si želim, da bi lahko rekla enkrat preberem tukaj eno pravljico, potem pa bomo govorili o tem kaj smo prebrali. Počutila bi se kot v osnovni šoli, ko smo prebrali knjigo, nato pa smo šli v knjižnico povedati knjižničarki obnovo, da smo naredili bralno značko. Jaz bi bila res izjemno vesela, da bi lahko delala v knjižnici, tako vesela, če bi sedaj dobila delo knjižničarke, da bi sedanjo službo takoj pustila pa čeprav delam v pisarni, ampak obožujem delo s knjigami. Enkrat sem že poslala prošnjo pa ni bilo nič iz tega. Najbolj me pa razjezi, ko grem v knjižnico in delajo ene knjižničarke tam, ko jih kaj vprašaš pa nimajo pojma o pojmu. Res ni mi jasno niti fer v današnjem svetu. Nekateri bi ne vem kaj vse dali, da bi dobili to delo in bi delal res z veseljem, drugi pa so tam pa ne vejo še osnovih stvari, ko jih vprašaš.
Enkrat sem v knjižnici eno knjižničarko nekaj vprašala, pa me je dobesedno »mutavo« gledala in ni imela pojma o pojmu kaj jo sprašujem. Res ne vem, kako eni pridejo v poklic, ki se vidi, da jim ni zanimiv. Drugi si pa želimo tega poklica pa ga nikakor ne dobimo. Saj v vseh poklicih je tako ne samo v tem. Ni pa mi jasno kako delodajalci ne prepoznajo nekoga, ki bi delal nekaj kot da je to njegov hobi in pa nekoga, ki je tam samo da pač dobi plačo. Se kar vidi razlika, kajne? Kaj vemo, mogoče pa bom kdaj imela srečo in se mi bodo sanje za delo knjižničarke uresničile, nikoli ne reci nikoli pravijo!