Glasbene kulture…

0 Flares Twitter 0 Facebook 0 Google+ 0 Pin It Share 0 Filament.io 0 Flares ×
  • Meje glasbenih kultur

Vsekakor je gotovo, da so meje glasbenih kultur vse bolj zabrisane. Pop je že zdavnaj postal prizorišče transkulturnih eksperimentov. Globalizacije nikjer ne opazimo bolje kakor pri ugotavljanju, kako zmešani so slogi. Glasba Robbie Friendr odmeva iz radia v najbolj oddaljenih vaseh na Papui Novi Gvineji. Sočasno so zvoki sitarja podlaga za plesne ritme v Londonu. Ali to pomeni, da vsi ljudje enako dojemamo glasbo?

»Površinsko gledano bi lahko človek dobil tak občutek,« pravi muzikologinja Susanne Binas z berlinskega raziskovalnega centra za popularno glasbo. A tisti, ki bi se poglobili v zadevo, bi hitro ugotovili, da iste uspešnice nikakor ne zaznavamo povsod enako. »Glasba učinkuje tako kakor televizijske limonadaste nadaljevanke, razlagamo si jo po lokalnih posebnostih in jo zato lahko slišimo zelo različno.«

Dejansko je glasba tako raznolika in stara, da ji ob množici slogov in tradicij le stežka pripišemo eno samo skupno bistvo.

Že Egipčani so z napetimi lici trobili v trobente in pihali v piščali z dvojnim jezičkom. Sumerci so pred pet tisoč leti brenkali po harfah in lirah. Celo v kameni dobi so se ljudje ob glasbi zbirali okrog tabornega ognja. Leta 1973 so nemški raziskovalci našli piščal, katere starost so ocenili na petintrideset tisoč let.

Rezultat iskanja slik za music

Ritmične strukture na različnih koncih sveta interpretiramo različno. Tudi tonske lestvice so se v človeški zgodovini razvile večkrat. Tako poznajo recimo pri indonezijski glasbi v oktavi le med pet in sedem stopenj. V indijski glasbeni teoriji je ta razdeljena na dvaindvajset enakih intervalov, medtem ko ima naš sistem dvanajst podtonov.

Celo pomen durov in molov ni univerzalen. Grki so recimo v svoji podrobni glasbeni teoriji ločili še sedem različnih tonskih lestvic, ki so jim pripisovali poseben učinek na ljudi. Šele v šestnajstem stoletju so raznolikost omejili na v zahodnem svetu danes običajni sistem durov in molov.

Ali glasba le dolguje zahvalo za svoj pomen kulturni konvenciji? Nikakor ne. Sicer so vse njene oblike posledica lokalnih tradicij, a njihovo jedro je kljub temu spisano v univerzalnem jeziku. Okvir postavljata pri tem psihologija in fizika zvoka. Ne glede na to, kako različni so tonski sistemi po svetu, pozna vsakdo na primer osnovne tone, ki pritegnejo pozornost poslušalca, in vsaka melodija se vedno znova vrača k izbranemu osnovnemu tonu.

Vselej so tonski sistemi zasnovani tako, da si toni sledijo po podobnosti v razmiku ene oktave (torej natanko dvojne frekvence). »Enakost oktav je edino splošno veljavno harmonično načelo,« pravi muzikolog Jourdain. »Pevci so sicer včasih prepričani, da pojejo isti ton, čeprav so v resnici oddaljeni eno oktavo.«

Ta fenomen je opazen in sočasno tudi zaznaven ravno takrat, ko moški in ženske skupaj pojejo isto melodijo – moški eno oktavo niže.

Pri tem ne gre za naključje. Oktava je dejansko že v naravi. Tako kakor številni drugi elementi melodije in harmonije ima korenine v nihanju nastajajočih zvokov. Ne glede na to, ali gre za glas debla, kamna ali bobna, ni zvok nikoli sestavljen le iz enega tona, temveč iz mnogih različnih, ki šele skupaj ustvarijo barvo tona.

Nad toni, ki jih vselej zaznavamo, zvenijo v ozadju še tako imenovani delni ali harmonski toni. So zelo tihi, a jih možgani prav tako obdelajo in so zato bistveno pomembni za splošni vtis, ki si ga ustvarimo o glasbi. Presenetljivo, med te vsepovsod prisotne tone sodijo natanko tiste oktave – na primer tudi durovski trizvok – ki imajo izjemen pomen prav v zahodnem tonskem sistemu. Prav delni toni so tudi tisti, zaradi katerih se lahko zdi glasba privlačna ali odvratna. Če se na koncertu naježite ali vas spreletava srh, je to odločilno odvisno tega, kateri tovrstni toni so skriti v zvoku.

Če jih je preveč na kupu, recimo pri sozvočju dveh tonov, ki sta med seboj oddaljena le za polton, se sproži ušesni alarm in harmonija je porušena.

Raziskovalci čutov so medtem našli pojasnilo: ker se v notranjem ušesu po podobnih frekvencah zbudijo tudi blizu skupaj ležeče živčne celice, se izgubi jasna ločnica med toni. Živčni dražljaji se med seboj prekrijejo. Možgani to prevedejo v neznosno cviljenje.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

0 Flares Twitter 0 Facebook 0 Google+ 0 Pin It Share 0 Filament.io 0 Flares ×